25. aprila 1944. leta, pred 78 leti in prav ob 10. uri, ko je potekala spominska slovesnost, so ob grobu talcev odjeknili streli, ki so pokosili  25 talcev kot rezultat krutega maščevanja Nemcev ob izgubi njihovih petih vojakov. Pet naših za enega njihovega. Podoba spomenika, ki predstavlja drevesno deblo z odsekanimi vejami, na katerih so kamnite ploščice z imeni žrtev, je še danes kot živ opomin na krut dogodek iz druge svetovne vojne.

Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Ljutomer, g. Jani Prajner, se je v svojem govoru navezal prav na to, govor pa sklenil s vprašanjem, ali imamo danes svojo domovino dejansko tudi radi.

Ob stoletnici rojstva največjega pesnika narodnoosvobodilnega boja, Karla Destovnika Kajuha, naj na vrednote tistega časa – »tovarištvo, poštenost, spoštovanje drugega, vrednotenje človeka po delu, nesebična predanost boju za ohranitev naroda in njegove kulture (Cesar, 2014)« – še enkrat spomnijo lirični toni njegove morda najbolj znane pesmi Bosa pojdiva, dekle, obsorej.

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.

Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.

Vir za citat

Cesar E., Hafner S., Stropnik I. idr. (2014). Kajuh: pesnik vseh letnih časov, 82. Ustanova Velenjska knjižna fundacija.

   

 

Oznake: